Kot Belokranjca na študiju v Ljubljani me je vsakič, ko sem moral odgovarjati na vprašanje, od kod sem, razveselila reakcija na moj odgovor. Brez izjeme se je ponavljal isti stavek: »A, metliška črnina!« Medtem ko sem bil v študentskih časih še zadovoljen s tem, da so si sogovorniki pri vizualizaciji lokacije pomagali z lociranjem kraljice vina (po Henčku), pa jim zadnja leta o deželi belih brez namenim tudi izobraževalno vrstico ali dve – spoznaj domovino, da jo boš imel rajši. In kot se za belokranjsko rastišče spodobi, mi je bila v zibelko položena ljubezen do vina, zato v takih situacijah preprosto ne morem mimo tega, da ne bi poskušal predstaviti širšega spektra vinskih skrivnosti dežele na naši strani Gorjancev. Ko jim tako razložim zgodbo o portugalki, predstavim globine modre frankinje, nežnejšemu spolu razkrijem arome rumenih muškatov in sladostrastje predikatov, običajno obnemijo. Nekateri pa celo spravijo iz sebe: »Aja, nisem vedel.« Seveda sem presenečen, saj bi v letu 2011 res že pričakoval, da vedo več. Pa nič. In spet ne morem, da ne bi začel razmišljati. Ali belokranjskih vinarjev in vinogradnikov ne zanima slovenski trg? Mogoče pa vse vino prodajo doma? Zakaj na različnih vinskih predstavitvah ne srečam nobenega? Saj res, zadnjič sem naletel na enega, vendar je organizator njegov pult nekoliko nerodno postavil. Zakaj tako kot Brici ali Štajerci ne nastopijo skupaj, da bi bili bolj prisotni in prepoznavni? Ne najdem odgovorov, uspe pa mi zbrati nekaj svetlih točk, katerih prispevek bi moral biti osnova za kaj več. Tako kot je bila prva, je tudi aktualna vinska kraljica Slovenije Belokranjka. Večkratni slovenski vinar leta je Belokranjec. Poleg letošnje že 29. vinske vigredi se je pred leti zgodil tudi festival predikatov v Drašičih. Dve od šestih »slovenskih« zlatih medalj, osvojenih na zadnjem prestižnem svetovnem vinskem ocenjevanju (Decanter World Wine Awards 2011), sta doma v Beli krajini. Pa vendar. Če že nekaj let uradnikom na nivoju države ne uspe sprejeti določil o skupni nacionalni promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, zakaj ne bi presenetili v Beli krajini? In ker se v zaostrenih razmerah bolje izkažejo ženske, imamo srečo, saj vse belokranjske občine vodi ženska roka. Mogoče bi triperesna deteljica belokranjskih županj našla skupno besedo, prevzela pobudo za združitev vinarskih in vinogradniških sil ter naredila korak k vsesplošni belokranjski promocijski akciji za večjo prepoznavnost regije. Slogan? Kar po Henčku – vinski zakladi iz dežele, kjer so srca bolj zlata kot zlato.
Andrej Bučar
