Metliška črnina

Si kraljica in si pocestnica. Enako zaželena na siromakovi mizi kot v zlati bogataševi kupici. Si nesramna razvezovalka jezikov, pred katero še tako varovana skrivnost ni varna. Ko omrežiš telo, sprostiš dušo, da odplava v neznane svetove pesniških muz, v katakombe misli. Si tolažnica obupanim, oda zaljubljenim, himna vznesenim. Rojena si iz belokranjske zemlje, iz žil trt, ljubilo te je rumeno sonce, božali so te gorjanski vetrovi, uspavanko so ti pele večerne zarje, prebujala si se z jutranjim žgolenjem ptic z žumberških bregov. Si trpka kot življenje in sladka kot upanje, budiš nado in preganjaš strah, ki se zaje v človekove kosti, ne da bi sploh vedeli – zakaj. Tvoja barva je barva krvi. Tvoja izmuzljiva ženskost je vabljiva, tvoj vonj očarljiv, pohoten do vrhunca užitkov. Ko pogledam svet skozi kozarec, v katerem se iskriš, je sveže prepleskan z mavrico, žalost ne joka, ampak poje, sovraštvo se umakne prijateljstvu in hirajoča ljubezen dobi nove tone, podtone, mazurke, preludije in simfonije. Imaš svojstvene značajske vrline. Med stotimi drugimi bi te prepoznal z zavezanimi očmi, kjer koli bi že bil: na prekmurskih ravnicah, v štajerskih goricah, ob primorskih solinah, v kočevskih gozdovih ali v dolenjskih zasanjanih grapah. Si prijateljica. Ko te zapustijo še zadnji, ki so ti kaj pomenili, ždiš osamljena kje v kotu kot pes, da bi potolažila dušo in razveselila srce.

Takšna pač si in zato te imam rad. In ni ti pomoči.

Toni Gašperič

Zapisano v: Metliška črnina | komentarja 2